Marinka in Selma sva postali Beročka
Daljnjega leta 1991 sva obe začeli peti pri Komornem zboru Orfej iz Ljutomera. Prav prepevanje pod budnim ušesom Romane Rek naju je izoblikovalo v glasovno in barvno usklajena vokala. Petje, življenjske izkušnje in preizkušnje so naju zbližale, povezale in občasno tudi razdvajale. Želja po skupnem ustvarjanju in užitku ob prepevanju pa naju je gnala, da poleg zborovskega udejstvovanja zapojeva še v duetu. Za ta korak sva druga drugi nevede vlivali pogum. Pomembno gonilo pri sodelovanju je bila želja po ohranitvi izvorne in pristne zvočne slike naših domačih pesmi, ki jih slišimo vedno redkeje. Dvoglasje v najrazličnejših oblikah, ki se razlikuje od kraja do kraja, od pokrajine do pokrajine, je tisto, ki naju je vedno najbolj vabilo.
V letih 2017 in 2018 je vzpodbuda prišla iz najine okolice in začeli sva nastopati ob različnih priložnostih predvsem z ljudskimi pesmimi iz Prlekije in Prekmurja. Počasi sva repertoar pesmi širili. Želeli sva peti ljudske pesmi iz domačega okolja, ki pa jih je bilo po večini težko izbrskati, sploh najti avtentične zapise in posnetke. Za prve nastope sva posegli po dragoceni Marinkini zbirki pisnih in zvočnih zapisov prleških ljudskih pesmi. S svojo posebno izrazno noto so nama bile vedno zelo blizu tudi prekmurske pesmi.
Leta 2019 je najino delovanje postajalo vedno bolj formalno, za nastope sva potrebovali ime in simbolni pomen besede Beročka je bil kot na dlani. Beročka namreč v narečju pomeni v prgišče sklenjeni roki, s katerima zajemamo npr. sipka živila ali snovi. V prenesenem, nekoliko globljem, pomenu predstavlja tako zajemanje iz bogate zakladnice ljudskega izročila, kot tudi podajanje naprej. V tistem času sva že resno razmišljali o snemanju prleških in prekmurskih pesmi in izvedli tudi prvo poskusno snemanje v cerkvici Sv. Ane na Podgradju pri Ljutomeru. Pod imenom Beročka sva prvič nastopili kot gostji na koncertu ob 40. obletnici MoPZ Obrtnik Slovenska Bistrica-Polskava, junija 2019.
Za nastop na letnem koncertu klape Dalmari, januarja 2020, v Vinagovi kleti v Mariboru, sva pripravili sklop Medžimurskih pesmi. Prav v obdobju širjenja repertoarja se je pojavila priložnost za profesionalno studijsko snemanje. Takrat se je območje, s katerega sva zajemali ljudske napeve za nastajajoč album, razširilo na porečje Mure in Drave. Poleg tega da je razširitev pomembno obogatila in na nov način sopostavila melodije in vsebine prleških in prekmurskih ljudskih pesmi, je pomagala zarisati rdečo nit izbora: ljubezen. Igriva, radostna, žalostna in tragična, vse to skozi čutenje ženske. In ravno prav je, da najina prva plošča izide tri desetletja po tem, ko sva se spoznali in začeli prepevati skupaj.
SELMA
Pesem mi je bila položena v zibelko. Že z izbiro imena sta starša zaznamovala mojo pot in delovanje. Odprtost in brezmejnost. Prlečka dalmatinskih in ukrajinskih korenin, z muslimanskim imenom, ki je študirala ruščino in sinologijo in potem mnogo let preživela po svetu. Kot sem spoznala, glasba in ljubezen ne poznata meja, pesem je univerzalna, odpira vrata in utira poti.
Odkar pomnim, smo doma peli, ata in mama sta igrala na inštrumente in pela, midva z bratom sva pomagala in vpijala vplive iz vseh vetrov, ki so povezovali našo družino. Če ni šlo drugače, smo peli ob radiu, ob ploščah in kasetah, najraje pa v razširjeni družini, kjer pesmi kar ni in ni bilo konca. Vsako družinsko druženje je pomenilo spoznavanje vedno širšega nabora pesmi, te so segale od dalmatinskih in italijanskih v Zadru, v Prlekiji pa od slovenskih do babičinih ruskih in ukrajinskih. Od rane mladosti obkrožena z različnimi jeziki sem z lahkoto prevzemala njihovo melodiko in raznolikost izraznosti.
Od šolskih zborov in potem Komornega zbora Orfej, skozi nenehno učenje in znanje, ki sem ga žejno sprejemala od učiteljic in zborovodij, se je širila in rasla izrazna moč glasu. Od sendviča s posebno in malinovca pri kinodvorani ob osnovnošolskih revijah do zakuske na slovenskem veleposlaništvu v Parizu s Komornim zborom Orfej, pa vse do zborovskega sola na odru v Spittalu, Avstriji,…
Petje je bilo vedno tisti najbolj pomemben način izražanja in povezovanja z drugimi. Ko zadihaš v istem ritmu, se popolnoma stopiš z drugo energijo in začutiš, da skupaj ustvarjaš nekaj čudovitega. Kot fino prebiranje nevidnih strun življenja, tako je peti z Marinko.
Ponosna sem na naju, da sva si vzeli ta čas in si dovolili izraziti nežnost, globino in težo čutenja, ki spremlja naše doživljanje različnih trenutkov in življenjskih preizkušenj.
MARINKA
Ko sem bila še razposajena razkriška pucka, nam je mama otrokom napolnjevala srca z ljubeznijo do glasbe in lepe besede. Prepevala je madžarske, ruske, hrvaške in seveda slovenske pesmi. Bila sem »postružjak« in že kot otrok vključena v družinsko prepevanje. Iskala sem svoj glas v harmonijah ter pri tem neizmerno uživala.
Kot dekle sem z zanimanjem spoznavala našo barvito pokrajino z redkim trstičjem pozimi in neprehodno močvaro jeseni ter bila navdušena nad jutranjimi meglicami na čestijanski gmajni in lesketom reke Mure v čarobni mesečini. Doživljanje lepote pokrajine sem povezovala z glasbo, ki nenehno poje v meni. Spoznavala sem, da je prav to tisto, mimo česar v življenju ne morem in ne smem.
Čeprav sem ob meji s Hrvaško odraščala v razburkanih časih, se v kulturi in glasbi nisem omejevala. Poglobljeno sem odkrivala lepoto harmonij v vedno novih pesmih pokrajin na obeh bregovih Mure. Bila je drugačna in bogatejša od vsega, kar sem poznala do takrat. Meni ljube pesmi sem vsrkala in skrbno shranila v svojem notranjem glasbenem svetu. V tistem času sem srečala fanta, ki mu je glasba prav tako svetinja, zato sva jo oba vzela za svojo sopotnico in kasneje kot nikoli doraslega otroka.
Vse to je bilo tudi dobra popotnica podiplomskemu študiju glasbene terapije, ki je mojemu ustvarjanju dodal globlji smisel in pomen. Spoznala sem neizmerne možnosti učinkovanja zvoka. Sprva pri komunikaciji in muziciranju z malčki v vrtcu ter z otroki, ki svet okrog sebe dojemajo skozi spekter drugačnosti. In naposled z ostarelimi, obnemoglimi, ki jim je prepevanje ljudskih pesmi priklicalo na obraz solzo olajšanja in že davno izgubljene spomine. To me je le še utrdilo v prepričanju, da je glasba eliksir, ki skupaj z odnosi vstopa v svet in čarobno vpliva na vse nas, pa če se tega zavedamo ali ne.