Zrejlo je žito, je žuta slama,
žalostna dekla, kaj nemaš lüjbija.
Es sejdi, ta sejdi lastvica tij,
nasloni se lüjba na mo pleča tij.
Zrejlo je žito, je zrejlo cvejtje,
zrejla pšenica, med klasjon pa modrijš.
Moja je lüjba šla f tuji zaj kraj,
osto san san, nje pa nede več nazaj.
Zrejlo je žito, je zrejlo zrnje,
pride leto pa zima i jesen.
Tak nam živlenje tou mimo tečej,
nosi od nas žalost, srečo, veselje.
Prekmurje, Gornji Petrovci